Novice iz planinskega tabora – Podvolovljek 2026
Sreda, 5.8.2026
Sobivanje mladih planincev PD Gornja Radgona in PD Zreče se je v Podvolovljeku prevesilo v drugo polovico. Sreda je bila rezervirana za lepote Logarske doline, kjer so pripadniki mlajše skupine osvojili kočo na Klemenči jami, starejši pa smo potegnili še do čudovitih razgledov Strelovca. Na poti, kjer smo objemali tudi najdebelejši macesen v Sloveniji, je gozd enim in drugim nudil prepotrebno zavetje pred žgočim soncem, ki te dni redno preži na nas. Popoldne so nas čakali še izzivi planinske šole: spoznavali smo lavinski trojček, se orientirali po zemljevidu, iskali smeri neba s pomočjo urinega kazalca itd. Večer je minil v znamenju romantičnih padanj na kolena in poklanjanja travniških šopkov, na jutrišnjem obzirju se namreč že riše prava planinska poroka.
Torek, 4.8.2026
Po dveh celodnevnih turah se je več kot prilegel dan brez grizenja v klanec. Dopoldne smo preživeli na Velenjskem jezeru, kjer smo si dodobra napolnili baterije za nove hribovske podvige. Za nekatere zgolj čofotanje, drugi v iskanju čim višje ocene za umetniški vtis pri skokih s skakalnice. Popoldne je minilo v znamenju štafetnih iger, kjer ni manjkalo ostrine in tekmovalnega naboja, ki je pustil tudi nekaj posledic. A brez skrbi, nič takega, kar bi nas ustavilo pri tem, da jutri zjutraj spet zavežemo vezalke …
Velika planina je bila pohodni cilj starejše in mlajše skupine na tretji dan tabora. Mlajši so se v naročje največje slovenske planšarske planine povzpeli s Kranjskega raka, starejši pa iz doline prek Marjaninih njiv. Na poti smo uživali v učni uri tukajšnje flore, spoznali krompirjevec, bodečo nežo, preobjedo in en, dve, tri dosegli vršne pašnike. Pred vzponom na Gradišče (1666 m) smo v Preskarjevem muzeju nabrali še veliko zanimivih informacij o zgodovini in geografiji teh koncev. Po spustu in prihodu na taborni prostor znova odbojka, karte, namakanje v 8 stopinjah Brložnice, zvečer pa smo skupaj z glavnimi igralci pod zvezdami iskali Tartinijev ključ. Pred spanjem je v vsakem šotoru sledila še pravljica, ki nas je zazibala v jutrišnji dan, ko bomo vsi skupaj odkrili še čare Velenjskega jezera.
Lonci so zapeli že ob pol šestih, dobro uro kasneje smo z nabrušenimi petami za sabo že gledali šotore našega tabora. Po strmem vzponu skozi gozd smo se povzpeli na Kalško sedlo, kjer smo na levi že opazili veličastno rogovje Velikega rogatca v vsej njegovi lepoti. Poti starejše in mlajše skupine sta se tam razdružili, mlajši so jo udarili proti Lepenatki, starejši pa proti vrhu Rogatca. A nismo se ga lotili po direktni in izpostavljeni smeri, ki se je odpirala pred nami, pač pa smo ga za roge zagrabili z druge, lažje smeri. Eni in drugi smo brez težav osvojili vrh, pri sestopu uživali v pregovorno dobri “radgonski skuti” in ostalih dobrotah, se uspešno borili z osami in se živi in zdravi vrnili v tabor. Sledila je popolna regeneracija v bližnji Brložnici, po kosilu pa je ostalo še dovolj energije za popoldanske skupinske plese, odbojko in nabiranje novih znanstev in prijateljstev. Ja, tudi to je planinski tabor:).
Sobota, 1.8.2026
V Planinskih društvih Gornja Radgona in Zreče smo tudi del letošnjega poletja namenili temu, da bi mladi planinci obeh društev družno preživeli teden dni v objemu slovenskih planinskih lepot. Že lani smo skupaj bivali v Dovjem, to poletje pa smo zgodbo ponovili v Podvolovljeku pod kamniškimi vršaci. Stara poznanstva so znova oživela, leto starejši in izkušenejši smo zakorakali novim planinskim dogodivščinam naproti. Prvi dan smo najprej s planinskim pozdravom pospremili domov planinske kolege iz celjskega planinskega društva, nato pa popoldne posvetili namestitvi in raziskovanju tabornega prostora ter okolice. Ob desetih smo bili že vsi v postelji, v pričakovanju zgodnjega bujenja naslednjega dne, čakala nas je namreč že prva celodnevna tura.
